Nazaj na blog

VEČSTANOVANJSKI OBJEKTI22.03.20192 min branja — Kategorija: Akustične zahteve prostorov

VEČSTANOVANJSKI OBJEKTI

Moderen način življenja povzroča vse več hrupa, zato je želja po omejevanju te težave vedno večja, še posebej v nočnem času, saj je med počitkom vsak zvok nezaželen in moteč. Na tem področju je potrebno posebno pozornost nameniti večstanovanjskim objektom, kajti tamkajšnji stanovalci niso izpostavljeni le kopici zunanjih zvokov, temveč hrup pogosto prehaja tudi med posameznimi stanovanji.

Kot marsikatero področje, tudi gradbeništvo poganja predvsem želja po vse večjem zaslužku, zaradi česar se iščejo ekonomične in hitre rešitve, ki pogosto vključujejo nekakovostne materiale. Ena od posledic tega je, da je zvočna izolacija v večstanovanjskih objektih velikokrat nezadostna.

Slovenska zakonodaja je leta 2012 zato uvedla Pravilnik o zaščiti pred hrupom v stavbah, ki ga dopolnjuje še Tehnična smernica. Oba dokumenta sta v primerjavi s predhodnimi pravilniki vpeljala nov način obravnave zvočne zaščite, ki poleg merjenja in preverjanja kakovosti zvočne izolirnosti pregradnih konstrukcij uvaja tudi elaborate z izkazi zvočne zaščite objektov kot del dokumentacije za gradbeno dovoljenje. Zakonodajalec na ta način postavlja jasne zahteve po spoštovanju minimalnih standardov za zvočno zaščito objekta. Več o zvočni zaščiti objektov je dosegljivo tukaj.

Zaščita pred hrupom v stavbah je tako  ena od šestih bistvenih zahtev, ki jih je  po zakonu treba upoštevati in izpolniti pri projektiranju objektov za trajnostno gradnjo. Zagotavljati pa mora varstvo pred zunanjim hrupom (npr. hrupom zaradi prometa, iz industrijskih objektov itd.), hrupom, ki po zraku prihaja iz drugih prostorov (govor ali glasba), udarnim hrupom, ki se iz drugih prostorov prenaša prek konstrukcije (hoja po tleh, udarjanje s kladivom), hrupom obratovalne opreme (hrup inštalacij in naprav, ki so namenjene delovanju stavbe) in odmevnim hrupom. Slednji že spada na področje prostorske akustike, ki sicer ni posebej obravnavana v zgoraj navedenem pravilniku, kljub temu, da je pomemben dejavnik dobrega počutja, zdravja ter ugodnih bivalnih in delovnih pogojev.

Ukrepe za ustrezno zvočno zaščito je potrebno opredeliti že na stopnji zasnove in projektiranja stavbe. Protihrupna zaščita objektov se začne v njihovi okolici z gradnjo pregrad in sistemi ozelenitve pred fasadami. Poleg tega je izjemnega pomena tudi kakovostna razporeditev prostorov. Bivalni prostori naj bodo obrnjeni stran od stalnih virov hrupa. Gostinski lokali, hrupnejši poslovni prostori ali kotlovnice naj ne bi neposredno mejili na bivalne prostore sosednjih stanovanj. Najpogosteje pa širjenje hrupa po objektu kontroliramo s povečevanjem zvočne izolacije, pri čemer moramo še posebno pozornost posvetiti oknom in vratom. Slovenska zakonodaja opredeljuje dopustne ravni hrupa v bivalnih prostorih v Tehnični smernici, ki veleva, da so te najnižje v času noči in znašajo Leq = 30 dB(A).

Posamezne države problem rešujejo na različne načine. V Veliki Britaniji je denimo zahtevana dodatna izolirnost stavb, če so zunanji viri hrupa relativno močni (npr. letališki in cestni promet), na območjih, kjer so ravni hrupa previsoke, pa stanovanjskih objektov sploh ni dovoljeno graditi. Ponekod za oblikovanje prijazne akustične kulise v bivalnem okolju obstajajo celo skupine, ki združujejo znanstvenike, sociologe, arhitekte in načrtovalce razvoja in širjenja mest. Te skušajo preko eksperimentov izločiti ali ohraniti določene karakteristične zvoke oziroma njihove kombinacije ter skrbijo za uravnoteženje zvokov.

NaprejVRTCI