ZVOČNA ZAŠČITA OBJEKTOV

Na področju gradbene akustike skuša stroka nenehno izboljševati standarde, ki se uporabljajo pri projektiranju in gradnji objektov, a se v praksi še vedno pogosto pokažejo napake, ki močno vplivajo na zvočno izolirnost objektov. Upoštevanje strožjih zahtev, kot jih predpisuje zakonodaja, bi bistveno povečalo kakovost bivalnih in delovnih pogojev.

Gradbena akustika

Gradbena akustika v svojem jedru zajema preučevanje zvočne zaščite objektov. Pri tem ugotavlja prehod zvoka preko vertikalnih in horizontalnih konstrukcij (stropi, zunanje in notranje stene, okna, vrata, strehe). Gradbena akustika se torej z zvokom začne ukvarjati, ko se ta širi po ločilnih konstrukcijah med prostori. Ko zvočni val v zraku vpade na obodno površino prostora, se del energije pri tem odbije, nekaj se je v materialu absorbira, preostanek pa se prenese na ločilno konstrukcijo.

Hrup v objektih nastaja zaradi različnih vplivov zunanjega okolja (npr. prometa) ali virov znotraj objekta (npr. obratovalne opreme). Poti od vira zvoka do sprejemnika so različne. Zato glede na nastanek ločimo med zvokom, ki se širi po zraku (govor, glasba …), in udarnim zvokom, ki je posledica mehanskih obremenitev konstrukcije (hoja ali premikanje predmetov po tleh, udarjanje s kladivom, tresljaji gospodinjskih aparatov …). Zvočno izolirnost pred zvokom v zraku merimo kot razliko med ravnjo zvoka v oddajnem in sprejemnem prostoru. Višja kot je njena vrednost, večja je zvočna izolacija med prostoroma. Če si pri izolirnosti torej želimo čim višjih doseženih vrednosti, pa je pri ravni udarnega hrupa ravno nasprotno.

Oslabitve v konstrukciji

Pri zvočni izolaciji sten in stropov pred zvokom v zraku se uporablja različne materiale, pri katerih je zaželeno, da imajo čim večjo maso. Večja masa v osnovi pomeni boljšo zvočno izolirnost. Potrebno je paziti tudi, da v pregradni konstrukciji ni oslabitev, ki zmanjšujejo zvočno izolacijo. Vendar se je praktično nemogoče popolnoma izogniti prebojem zaradi električne ali vodne napeljave in ostalih inštalacij, zatorej je ključno, da so ti preboji/oslabitve izvedeni pravilno. Ravno tako je pomembno, da so zidovi in stropi, v katerih so vgrajeni inštalacijski jaški za ogrevanje, prezračevanje in klimatizacijo, primerno zaščiteni, da ne povzročajo dodatnih hrupnih obremenitev.

V praksi so najpogostejša oslabitev ločilne konstrukcije okna in vrata. Tako je skupna zvočna izolirnost močno odvisna od njihove kakovosti, izjemnega pomena pa je tudi sama vgradnja. Tudi najbolj kakovostna vrata, ki se ponašajo z zvočno izolirnostjo nad 40 dB, ne pomagajo, če so nepravilno vgrajena in zvok prehaja pod vrati ali po okvirju v notranjost objekta.

Udarni hrup

Kot že omenjeno, poleg ustrezne zvočne izolativnosti na bivalne pogoje v veliki meri vpliva tudi zaščita pred udarnim zvokom, ki se širi po celotnem območju konstrukcije in torej prehaja iz nadstropja v nadstropje. Udarni hrup lahko omejimo na več načinov. Eden od teh je izvedba plavajočega poda, pri kateri sicer prepogosto prihaja do manjših, a usodnih napak, ki so v gradbeni akustiki poimenovane kot zvočni mostovi. Druga možna rešitev je viseči strop, saj se zvok, ki prehaja skozi takšen strop, širi po prostoru pod njim z bistveno manjšo jakostjo. Še en način dušenja udarnega zvoka pa so mehke talne obloge.

Zakonske zahteve pri projektiranju

Žal je zaradi neustrezne gradnje veliko ljudi podvrženih hrupu. Razlog za to je predvsem, da se je daljše obdobje projektiralo in gradilo objekte brez upoštevanja zaščite pred hrupom. Leta 2012 je slovenska zakonodaja uvedla Pravilnik o zaščiti pred hrupom v stavbah, ki ga dopolnjuje še pripadajoča Tehnična smernica. Oba dokumenta v primerjavi s predhodnimi pravilniki predstavljata velik korak naprej.