KINO

V kino dvoranah je zvočno polje v celoti posledica zvočniškega sistema. Ta podpira tako klasičen stereo zvočni zapis kot tudi napredne formate prostorskega zvoka, pri katerih obstaja več konkurenčnih tehnologij (npr. Auro-3D, Dolby Atmos in DTS:X). Trenutni razvoj teh gre v smeri postavitve zvočnikov v več horizontalnih ravninah, s čimer postane mogoča tudi lokalizacija izvora zvoka glede na višino in ne zgolj na smer v horizontalni ravnini, kot je bilo do sedaj.

Tako je osrednji namen »prostorskega zvoka« v kinematografih ta, da omogoči gledalcu lokalizacijo zvočnih izvirov, ki so del dogajanja v filmu. Posledično je osrednji cilj akustične ureditve prostora za kino ustvarjanje akustičnih pogojev, ki bodo lokalizacijo omogočali in poenostavljali. Kot primer zanimive prakse lahko navedemo certificiranje kino dvoran, ki ga izvaja podjetje THX. Kino dvorana, ki poseduje takšen certifikat, dokazano zadošča dobro definiranim akustičnim kriterijem.

Katere so torej akustične lastnost dobre kino dvorane? Vsekakor je zaželeno, da je raven hrupa ozadja nizka, s čimer je omogočeno sledenje filmu brez motečih dejavnikov. Poleg tega je pomembno tudi, da je odziv prostora frekvenčno enakomeren, kar daje gledalcem naraven občutek in zmanjša potrebe po korekcijah na nivoju prirejanja zvočnih signalov. Ravno tako je zaželeno, da je odziv prostora šibek, ker je tako omogočena boljša kontrola nad zvočnim poljem v prostoru preko zvočniškega sistema. Odziv dvorane moramo torej skrbno načrtovati z umeščanjem ustreznih (praviloma zvočno vpojnih) akustičnih elementov, pri čemer je posebna pozornost namenjena vgrajevanju elementov, ki omogočajo zvočno absorpcijo tudi pri najnižjih frekvencah. Ti elementi praviloma potrebujejo več prostora in površine, kar pomeni, da jih je smiselno predvideti že v najzgodnejših fazah projektiranja prostora.

Omeniti je potrebno še, da je predvsem v produkciji akcijskih filmov prisotna večina zvočne energije v najnižjem delu frekvenčnega spektra. V obliki posebnih efektov so namreč zvoku umetno dodane tudi frekvenčne komponente izpod 40 Hz, ki jih človeško telo občuti predvsem kot vibracije in dajejo gledalcu dodaten občutek vključenosti v filmsko dogajanje. Razširjen frekvenčni spekter pa predstavlja poseben izziv pri urejanju prostorske akustike in tudi pri omejevanju širjenja hrupa v sosednje prostore. Problematiko slednjega je nujno reševati že v projektni fazi, saj je potrebno dvorano ustrezno mehansko razklopiti od preostalih delov objekta. Širjenje hrupa je lahko še posebej kritično, če je kino dvoran več, saj se medsebojno ne smejo motiti. Težaven je tudi primer, ko so v bližini prostori, ki zahtevajo nizko raven hrupa okolice (npr. prenočitvene kapacitete).