ŠIRJENJE HRUPA NA PROSTEM

Zvok se v naravi, kjer ni zidanih ali geoloških ovir, širi skoraj neovirano. A kljub temu odgovor na vprašanje, kako glasen je desettonski tovornjak sredi samotne ceste, ni tako enostaven, kot bi pričakovali, saj je rezultat odvisen od cele vrste dejavnikov. Rezultati različnih meritev istega vira se lahko med seboj razlikujejo za več deset decibelov.

Tako se recimo raven hrupa na prostem zmanjšuje z oddaljenostjo od vira, za kar je razlog v geometrijskem širjenju zvočne energije, ki se porazdeli na večjo površino. Nadalje je potrebno upoštevati tudi dušenje zvoka v zraku in na tleh, pomembni dejavniki pa so denimo še veter, temperatura, vlaga, padavine, odboji in seveda razne ovire, kot so zgradbe, drevesa ali ograje.

Veter, ki piha od vira proti mestu prejemnika, povzroči za nekaj dB večjo izmerjeno vrednost hrupa, kot je dejanska raven, ob vzgonskem ali bočnem vetru pa je ta vpliv lahko tudi do -20 dB, odvisno od razdalje opazovanja in hitrosti vetra. Podobne učinke ustvarja temperatura, le da je njen vpliv enakomerno porazdeljen v vseh smereh glede na izvor. V sončnem dnevu brez vetra temperatura z višino pada, zato se pri tleh oblikujejo tako imenovane »zvočne sence«. Nasproten učinek nastane v jasni noči, ko zelo dobro slišimo tudi ob večjih razdaljah.

Nezanemarljiv je tudi učinek tal, ki je različen pri akustično trdih (beton ali voda), mehkih (trava in drugo rastje) ali mešanih površinah. Na dušenje tal imajo precejšen vpliv padavine, še posebej sneg, ki zvok močno duši. Res globoka je tišina sredi narave po sveže zapadli snežni odeji!

Hrup prometa

Najbolj pogost vir hrupa v okolju je cestni promet, ki je krivec za več kot 90 % nesprejemljivih obremenitev s hrupom v Evropi. Večina držav zato spodbuja razvoj tišjih osebnih in ostalih vozil, zaradi česar se je v zadnjih 30 letih raven hrupa zmanjšala za najmanj 8 dB(A) pri osebnih vozilih in približno 15 dB(A) pri tovornih vozilih. A je zavoljo velikega povečanja števila vozil na cestah ves trud praktično izničen.

V prihodnosti se nadejamo, da bo elektrifikacija vozil povzročila bistveno znižanje ravni hrupa prometa. Znižanje hrupa lahko pričakujemo predvsem v mestih, kjer so vozne hitrosti nizke in je osrednji vir hrupa agregat. Nasprotno namreč pri visokih hitrostih (npr. na avtocesti) večji del hrupa povzročajo pnevmatike, ki pa se z elektrifikacijo vozil ne bodo bistveno spremenile.

Poleg samega vozila pa je hrup prometa odvisen tudi od lastnosti vozne površine. Manj hrupa povzročajo vzdrževana cestišča in uporaba poroznih materialov za preplastitev vozišč. Določeni ukrepi so prav tako mogoči pri železniškem hrupu, kjer se tračnice spajajo z varjenjem, namesto lesenih podlag pa se uporabljajo betonske v kombinaciji z elastičnimi dušilniki.

Obvladovanje hrupa

Učinkovita metoda za zmanjševanje izpostavljenosti hrupu je povečanje razdalje med virom hrupa in bivanjskimi objekti, žal pa je takšen pristop velikokrat popolnoma neizvedljiv. Da bi kljub temu zmanjšali učinek hrupa na ljudi med vir in mesto izpostavljenosti postavimo zvočno pregrado, zaslon ali drugo fizično oviro, ki preprečuje neposredno širjenje hrupa v prostor.

Izbira zaščitne ograje je zahteven postopek, pri katerem je potrebno upoštevati vrsto dejavnikov, kot na primer lokalno geografijo ali oddaljenost pregrade od vira hrupa. V krajih, kjer so naselja od prometnice zadosti oddaljena, lahko uporabljamo ravne protihrupne pregrade. V kolikor umestimo pregrado v neposredno bližino prometnic, se lahko pojavi plazeči jek - ponavljajoč odboj zvoka (stacionarno zvočno polje), kar odpravimo če ograjo nagnemo, s čimer poskrbimo, da se zvok odbije kvišku. V praksi se uporabljajo pregrade, ki segajo v višino od 1,5 m pa do 10 m, za cestni hrup je tipična višina med 3 in 7 m. Protihrupno zaščito lahko še dodatno izboljšamo, če v okolici avtoceste napravimo nasip, na vrh katerega postavimo protihrupno ograjo. Vse ograje pa so bistveno bolj uspešne pri dušenju visokih kot nizkih frekvenc, saj se slednje preko pregrade širijo z uklanjanjem.

Različni tipi protihrupnih ograj različno vplivajo tudi na voznike. Akrilne protihrupne ograje, pri katerih imajo vozniki razgled na okolico, naj bi ugodneje vplivale na psihološko plat udeležencev v prometu. Pri neprozornih ograjah pa imajo nekateri vozniki lahko občutek dezorientacije in celo utesnjenosti. Zatorej se je pri rešitvah za omejevanje hrupa vselej potrebno zazreti v celotno sliko.

Nazadnje pri omejevanju širjenja hrupa na prostem ne smemo pozabiti tudi na uporabo ozelenitve (drevesa, grmičevje). Ta ukrep je primerjalno s pregrado sicer manj učinkovit, a bi morali tudi pri obvladovanju hrupa stremeti k zelenim rešitam.