UČILNICE, PREDAVALNICE IN KONFERENČNE DVORANE

Učilnice, predavalnice in konferenčne dvorane so prostori, ki so prvenstveno namenjeni predajanju informacij. Običajno je komunikacija enosmerna, in sicer v smeri predavatelj -- poslušalec, pri čemer je govor osrednje komunikacijsko sredstvo, na kvaliteto katerega močno vplivajo akustične lastnosti prostora.

Visoke govorne razumljivosti pa ne moremo doseči pri vseh prostorih na enak način. Prostori so lahko namreč zelo različno veliki in ravno po velikosti jih je tudi smiselno razdeliti v dve skupini. Med manjše prostore spadajo: kongresne sobe, manjše predavalnice in učilnice. Slednje so zelo podobnih velikosti zaradi standardov v šolstvu. Med večje prostore pa štejemo večje predavalnice in kongresne dvorane. V grobem je ločnica velikosti prostora tudi ločnica, ki narekuje uporabo ozvočenja za akustično podporo govorcu. Uporaba ozvočenja zelo spremeni akustične zahteve za prostor, zato je vsak tip prostorov v nadaljevanju obravnavan ločeno.

MANJŠI PROSTORI – govorec ne uporablja ozvočenja

V majhnih prostorih lahko dosežemo zelo dobro govorno razumljivost brez uporabe ozvočenja. K tej bistveno prispevata vidnost govorca, ki je seveda boljša v manjših prostorih, in dejstvo, da lahko govorec brez naprezanja proizvede zadostne zvočne ravni. Vse to seveda velja le, v kolikor so ustrezne tudi akustične lastnosti prostora.

Pomembno je, da je v prostoru nizka raven hrupa ozadja, ki lahko govor enostavno preglasi. Viri hrupa so lahko izven obkekta, aktivnosti v sosednjih prostorih in obratovalna oprema. V primeru nediscipliniranega občinstva, kar v šolskem okolju srečamo pogosto, pa so vir hrupa lahko tudi poslušalci sami. Vse potencialne vire hrupa je potrebno ovrednotiti in po potrebi omejiti, kar izvedemo tako z izboljšanjem zvočne izolirnosti ločilnih konstrukcij kot tudi z ureditvijo prostorske akustike.

Dobra akustična zasnova upošteva tudi dejstvo, da je predajanje informacij večinoma usmerjeno. Tako mora prostor omogočiti uspešno propagacijo zvoka od govorca k poslušalcem, pri čemer je še posebej pomembno usmerjanje zvočne energije zgodnjih odbojev v zadnje sedežne vrste, kjer so lahko glasnosti prenizke.

Napačno bi bilo sklepati, da morajo biti površine v prostoru zvočno odbojne, da bi s tem dosegli visoke glasnosti in torej visoke govorne razumljivosti. Veliko odbojnih površin v prostoru namreč povzroča daljše odmevne čase, kar pomeni več hrupa in nevarnost samoglasniškega maskiranja. Samoglasniki imajo namreč v govorjeni besedi bistveno več zvočne energije in tudi njihovo trajanje je bistveno daljše, kot pri izgovarjavi soglasnikov v vezanem besedilu. Posledično postanejo slednji preglašeni in tako npr. med besedama »pek« in »pet« ni mogoče razločevati, kar očitno vodi do padca govorne razumljivosti. Iz zapisanega izhaja, da je zasledovanje visoke govorne razumljivosti v prostoru odvisno od veliko aspektov akustičnega načrtovanja prostora.

V akustični zasnovi prostora je potrebno odpraviti tudi akustično neugodne pojave (npr. ponavljajoče se diskretno slišne odboje ali izrazite resonance v prostoru), ki lahko bistveno znižajo govorno razumljivost. Dokazano je tudi, da je potrebno govorcu zagotoviti zadostno mero akustične podpore, ki mu daje občutek, da je v prostoru slišen. V nasprotnem primeru lahko pride do govornega naprezanja, ki dolgoročno vodi do poškodb govornega organa.

Seveda pa akustična zasnova prostora temelji tudi na merljivih akustičnih parametrih prostora, za katere je povezava z govorno razumljivostjo poznana. Med temi je že bil omenjen odmevni čas (ang. reverberation time), zelo pomembni pa so tudi jasnost (ang. clarity), definicija (ang. definition) ter parametri, ki direktno merijo govorno razumljivost (STI, RASTI, STIPA). Slednji upoštevajo zvočne lastnosti govora in ovrednotijo vpliv več faktorjev, ki znižujejo govorno razumljivost. Večino omenjenih količin je mogoče z računalniškimi simulacijami računsko napovedati in tudi v prostoru izmeriti, kar pomeni, da lahko akustično ustreznost preverjamo tako v fazi projektiranja kot tudi v fazi izvedbe.

Kot zadnje velja pripisati še to, da je vse omenjeno potrebno dosegati v frekvenčnem območju govora. Ta je drugačen za govorke, govorce ali otroke. V kolikor bo prostor uporabljen tudi za poslušanje glasbe ali reprodukcijo drugih multimedijskih vsebin (npr. učilnica za glasbeni pouk), pa moramo obravnavano frekvenčno območje razširiti (predvsem navzdol), kar spremeni tudi akustično zasnovo prostora.

VEČJI PROSTORI – govorec uporablja ozvočenje

Velikost prostora, pri kateri se že priporoča uporabo ozvočenja, ni splošno določljiva. Zelo je namreč odvisna od glasovnih sposobnosti govorca in seveda geometrije prostora. Zato moramo smotrnost uporabe ozvočenja preceniti za vsak prostor posebej.

Prostori, kjer bo uporabljeno ozvočenje, naj imajo šibek akustičen odziv. To pomeni tudi, da je odmevni čas v takšnih prostorih kratek, tako da ne prihaja do že omenjenega samoglasniškega maskiranja in povratne elektro-akustične zanke, ki povzroča neprijetne piske.

Fizične in akustične lastnosti prostora so tudi osnova za izbiro optimalne zasnove ozvočenja. S prilagoditvijo števila zvočnikov in izbiro njihove smerne karakteristike lahko dosežemo homogeno zvočno pokritost poslušalcev. Izbira prave zasnove ozvočenja je še posebej kritična v prostorih z neidealnimi akustičnimi lastnostmi. Primer tega so cerkve, ki imajo praviloma zelo dolge odmevne čase in v katerih lahko z napačno zasnovo ozvočenja dosežemo izredno nizko govorno razumljivost.

Zvočno polje, ki se vzpostavi v prostoru, je posledica lastnosti ozvočenja in akustičnih lastnosti prostora. Zato je umeščanje in izbiro zasnove ozvočenja smiselno izvesti usklajeno z akustično ureditvijo prostora.